SLOVO OD BALIJA, POZDRAV JAKARTA

 Ce sva si zadnje dni privoscili dolg spanec, danes temu ni bilo tako. Spet sva vstali ob sestih. V nahrbtnik sva pospravili se zadnje obleke. Potem pa se zadnnji koraki po ulici, ki sva jo nic kolikokrat prehodili v casu najinega bivanja v Kuti, po ulici na kateri so nama znova in znova ponujali masazo, manikuro, pedikuro, po ulici na kateri so nama znova in znova za ritjo trobili motoristo(hodili sva po napacni strani ceste). Celi natovorjeni sva se izmikali luknjam, da nama kovcki ne bi padli na tla. Kar naenkrat naju je vstavila zenicka, ki nama je ponudila prevoz. Poklicala je moza, ki je vidno zaspan in razkustran prisel iz sobe. Mislim, da je tisti trenutek se spal. Kljub temu naju je zapeljal do letalisca.
  V strahu sva cakali na CHECK IN, saj sva krepko prekoracili dovoljeno tezo prtljage. Bali sva se, da nama bo ptrebno doplacati za prtljago, vendar nama je uspelo priti skozi brez doplacila. Spet sva si privoscili okusen kapucino  in rogljicek. Se moram kar pohvalit, da sem na temu potovanju popila zelo, zelo malo kave. Nato pa cakanje na let za Jakarto. Cakanje sploh ni bilo dolgocasno. Zraven naju je sedel se par iz Kanadein punca iz Anglije. To pa se ni bilo vse, zraven nas je sedel tudi cel trop muslimanskih zensk. Za ppol ure smo postali fotomodeli. Vsaka je slikala s svojim mobitelom, vse mozne kombinacije, enkrat z eno, drugic z drugo. Me smo samo sedele in se smejale.
  Koncno je prisel cas za vkrcanje na letalo. Poleg mene je sedel moski iz Saudske Arabije. Dijo mijo. Ce bi hoteli naju bi se ozenu. Hotel nama je placati hotelsko sobo za edino noc v Jakarti. Rekel je, da denar zanj sploh ni problem. Se mi zdi ja, za naju bi bil pa verjetno velik problem. Bolj ko sva mu dopovedovali, da pa res ni potrebe po sobi, da si bova ze sami nasli nama primerno sobo, bolj nama je dopovedoval, da nama je res pripravljen pomagati in nama placati sobo. Z vztrajnostjo in ignoranco, je koncno obupal in ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. Vendar kljub temu, da sem bila strasno zaspana, si nisemupala zapreti oci. Na trenutke je kar prevec silil na mojo stran. Po pristanku sva se mu raje izognili.

Najin nesojen ženin iz Saudske Arabije ;)

Konkretno obsežnejša prtljaga

  Natovorjeni sva nato poiskali avtobus, ki naju je iz letalisca zapeljal do zelezniske postaje Gambir (40,000Rp za obe), kjer se je najino potovanje dobro zacelo. Pes sva se odpravili do ulice Jalan Jaksa, kjer so hostli primerni najinim zepom. Ulica naj bi bila od postaje oddaljena 500m. Ce me obcutek ne vara, sva prehodili veliko vec kot pol kilometra. Ali pa je bila kriva utrujenost in dodatnih 25kg. Med potjo so nama na pomoc prisli policaji. Spet sva prisli do trenutka, ko sva morali preckati cesto. Ker nama ni nihce ustavilo, je do naju prisel policaj, ki  je samo za naju ustavil promet. Pomembni osebi na pohodu. ;) Sploh so se tukaj v Jakart ljudje izkazali za zelo prijazne. Prav vsak naju je prav prijazno usmeril na pravo pot. Obe premoceni sva prisli do Bloem Steen Homsteya (80,000Rp), najinega prenocisca za zadnjo noc. Potem pa koncno kosilo in ogled majhnega koscka glavnega mesta indonezij, Jakarta. Kaj kmalu sva srecali domacina, ki naju je lepo ogovoril, pogovor pa je nanesel od kje sva. Clovek je vedel neverjetno veliko o Sloveniji.Sva bili kar navduseni. Povedal nama je nekaj malega o Jakarti in kaj se da v tako kratkem casu ogledati. Pokazal nama je kje je avtobusna postaja (kljub temu da ni nacrtoval te poti, je z nama prehodil kar dolgo razdaljo, da nama je pokazal postajo), iz katere sva se odpeljali do starega dela Jakarte, Kota. Kota je ostanek kolonjalnih casov in destinacija indonezijskih turistov, predvsem solskih skupin iz Jakarte. Avtobus naju je stal 7,000Rp (obr skupaj). Tam sva ostali le kratek cas, saj je bil obisk tega dela mesta precej naporen, midve pa utrujeni.

Tuk Tuk

intervjuji, študentje na vsakem koraku

odštekana frizura

stari del mesta, Kota

 Danes in jutri muslimani praznujejo muslimansko novo leto, se mi zdi. Vsak nama je povedal drugace, eni da novo  leto, drugi da povratek iz Meke, Uglavnem nekaj se praznuje. Zato so povsod stojnice, odri za koncerte. Takoj so naju napadli solarji, ki so naju intervjuvali. Verjetno za angleski jezik, nekaj so se trudili govoriti po anglesko. Zal pa nisva ostali pri enem intervjuju. Verjetno naju ju ustavilo sedem skupin, vsaka skupina naju je sprasevala ista vprasanja. Malo utrujajoce. Na zacetku se ti zdi se zanimivo, pocasi pa rata naporno. Sledilo je se slikanje. Pocasi sva se odpesacili do avtobusa, s katerim sva se odpeljali do centra. V Koti tako nisva videli nic. Tam sva si najprej ogledali National Monument, ki je 132m visok stolp, na vrhu pa je 35kg tezka skulptura. Okrog se je trlo ljudi, ki so se pripravljali na jutrisnjo slavje.

National Monument

Mošeja

 Potem pa se ogled velike moseje. Danes si jo je Ana ogledala kar sama. Jaz sem bila prevec utrujena, tako sem jo pocakala kar na plocniku ob cesti. Ceprav mi je bilo na koncu kar malo zal, saj si jo je Ana lahko ogledala od znotraj. Seveda je bila cisto navdusena.

  Vedno bolj ugotavljam, da prav tako kot za mnoge popotnike, tudi zame niso velika mesta. So samo izhodisca za zacetek in konec poti. So prevec velika, moderna, prevec je hrupa.

ŠE ZADNJI DAN NA BALIJU

 Spet dolg spanec in pozni zajtrk. Kako naprej? Glede na to, da naju je vceraj sonce kar dobro "osmajsalo", sonce tukaj je kar precej mocno, sva se odlocili, da dopoldne preziviva po trgovinah. Jupi!!!! Najprej sva se podali v iskanje trgovine s knjigami. Imela sem zeljo, da si kupim kuharsko knjigo, seveda z indonezijskimi recepti (saj ne verjamem, da bom kaj kuhala, ampak mogoče pa pride se prav). Pesacili sva do Bali Galerije. Kogarkoli sva vprasali kje je ta trgovina, nama je rekel naj vzameva taxi. Trmasti kot sva, sva se naprej vztrajali v pesacenju po vrocem soncu. Koncno sva zagledali ogromno trgovino. Vprasanje je bilo, kako do nje. Pred nama je bila naloga, preckati osem pasovno cesto. Prehodov za pesce je tam bolj malo, pa se upostevajo jih ne. Zakaj bi upostevali prehode, ce se policajev ne upostevajo. Prometa pa za znoret, no vecina motoristov, ki pescev sploh ne vidijo. Tako sva se podali v samomorilski pohod, preckanje ceste. Tri, stiri, zdaj! Ne, ne pazi! Pa dajmo se enkrat. Ponovi vajo. Tri, stiri zdaj! Po parih neuspelih poiskusih nama je koncno uspelo. Zal pa sva bili sele na polovici ceste. Za nama promet, pred nama pa prav tako. Ujeti na sredini ceste. Ampak nekako nama je uspelo, da sva ostali zivi. Zal pa je bila najina pot neuspesna, saj niso imeli kuharskih knjig v anglescini, saj uporabnih ne.Odpesacili sva nazaj do centra. Obe skuhani od neznosne vrocine (tukaj je vsak dan bolj vroce), sva prisli do centra, kjer so nama povedali se za eno knjigarnov nakupovalnem centru Matahari. Sami nakupovalni centri. Tukaj res lahko zapravis celo premozenje. Koncno sem dobila kuharsko knjigo, sam ne nobenmu povedat, drugace bom mogla kuhat:). Oziroma ce ze, se bo jedel sam riz. Kosilo in povratek v sobo, kjer sva najprej dvignili noge v zrak in si malo odpocili.
   Nato pa, ana jaz bi nekaj sladkega. Urska, jaz tudi. Pa greva nazaj do restavracije v katero hodiva zadnjih nekaj dni na kosilo in vecerjo, vmes pa se na kaksen posladek. Na mizo sva dobili koncno normalen banana split, vsaj malo je bil podoben nasemu.
  Posladkani, sva se odpravili se na zadnje kopanje, soncenje in opazovanje cudovitega soncnega zahoda. Med cakanjem soncnega zahoda, je k nama pristopil simpaticen argentinec, Huaqin (nimam pojma kako se napise, Alex?). Eden drugemu smo krajsali cas, pa se prijetna druzba je bil. Koncno je nastopil carobni trenutek, zahajajoce sonce. Zadnje tri dni vam pisem o soncnih zahodih, kateri je lepsi. Kar ne morem se odliciti. Vsak posebej je caroben. Lepo je opazovati, kako se spreminjajo in prelivajo barve. Preziveli sva lep zadnji vecer v Kuti. Clovek se kar ne more navelicati lepote narave, pa se zastonj je.

  Povratek nazaj v sobo in pakiranje. Sprasevali sva se, kako nama bo jutri uspelo pritrogat vse do letalisca. Vsaka ima po tri, stiri nahrbtnike, torbe, kovcke.
  Kar hudo nama je postalo, ko sva se morali posloviti od vse te lepote in prijaznih ljudi. Indonezija je res polna presenecenj in raznolikosti.
  Jutri pa na vse zgodaj let do Jakarte.

V KUTI SE VEDNO DOGAJA

  Ne bom dolgovezila z najinim jutranjim programom. Spet sva pozno vstali potem pa odsli na plazo. Tam je veliko ponudnikov za surfanje, saj ne vem ce sem to ze povedala. Ja tam je meka za surfanje, vsaj zacetnike, se mi zdi. Kaj kmalu pride do naju en fant, s ponudbo da bi naju naucil osnov surfanja. Seveda sem jaz imela zeljo enkrat poskusiti. Ana pa nekako ni bila za akcijo. Potem pa ali naj grem sama, ali ne. Koncno sem se opogumila, da se grem malo drsati po valovih. Dobila sem desko, majico in akcija. Res svetovno. Jaz sem cisto navdusena nad stvarjo. Moram reci, da ni ravno enostavno. Polno nekega tuhtanja. Seveda se v eni uri ne mores kaj prida nauciti. Ampak uspelo mi je parkrat ujeti pravi val. Moras se nauciti kdaj zaceti zamahovati z rokami, kdaj vstati, s katero nogo stopiti naprej. Teorija sploh ni tezka, praksa pa je nekaj drugega. Popila sem tudi nekaj indonezijskega morja, nos pa se mi je tudi spucal. Ampak na koncu sem vesela, da sem se preiskusila tudi v tem sportu.

  Sledil je povratek do sobe, tusiranje, saj sva bili po celem telesu od mivke, da o kopalkah sploh ne govorim. Potem pa kosilo, juhica. V tej vrocini se kaj drugega ze skoraj ne da jesti. Potem pa lov na taxi, ki naju je zapeljal do templja Tanah Lot. Najin cilj je bil ogled templja v soncnem zahodu. Vse uredu in prav, ce ne bi bilo na cesti strasanskega zastoja. Od nevem kje so se pojavili vsi tile avti, da o nadleznih motoristih sploh ne govorim. No, saj naceloma me ne motijo, ampak danes jih je bilo pa kare prevec, pa se v vsako luknjo se ustulijo, da je ja se vecji zamasek. Namesto ene ure smo tako vozili dve uri. Vsi smo bili ze zivcni, midve in prav tako sofer. Midve sva gledali sonce, ki je bilo vedno nizje in ze obupavali. Koncno smo prisli do Tanah Lota. Najprej sva stekli mimo vseh trgovinic, kjer prodajajo spominke. Kot na trznici. Nisva se ozirali ne levo ne desno, samo tekli sva. Potem pa se je pred nama odprl cudovit razgled na tempelj Tanah Lot in v ozadju soncni zahod. Ce sem vceraj napisala, da sem videla enega najlepsih soncnih zahodov sem se zmotila. Ta zahod je prisel na vrsto danes. Skoda samo, ker je bilo tam ogromno takih firbcev kot sva midve. Tekli sva iz ene pecine na drugo, da bi ujeli vsak trenutek soncnega zahoda. Res cudovito. Trenutka se ne da opisati ne z besedo, ne prikazati na sliki. Ta trenutek pa ostal samo v najinih glavah.

  Potem pa povratek v Kuto. Danes se je ponovno zgodilo nekaj lepih stvari. Prvic na surfu, in uzivanje ob cudovitem soncnem zahodu.Vedno bolj se zavedava, oz. se ne, da bova kmalu spet v realnem svetu. Tukaj se pocutiva kot doma. Nama se zdi, da sva s potovanjem sele zaceli, da bova se celo vecnost tukaj. Ampak ne bova vec mislili na to, ampak bova do konca uzivali v vedno novih dogodivscinah

ULUWATU

  Kot se za dneve na off spodobi, sva si po dolgem casu spet privoscili dolg spanec. Ce se do devetih steje dolg spanec? Pocasi sva si pripravili zajtrk, nutela in kruh. Ampak nutela zal ni imela tako dobrega okusa kot pri nas. Potem pa sva premlevali ali naj si greva ogledati tempelj na pecini Uluwatu ali pa Tanah Lot. V preostalih dneh si morava ogledati oba. Menda sta cudovita. Odlocili sva se za prvega, Uluwatu. Seveda nisva vedeli kako priti tja. Bemo, ki je edino poceni prevozno sredstvo tako dalec ne vozi. Preko agencije je tudi drago, 150,000/ osebo. Odlocili sva se da greva pogledati ce vozi avtobus. Odsli sva proti mestu in najprej sprasevali po agencijah. Seveda so bile cene visoke, glede na to da sva se odlocili da ne bova vec dvigovali denarja. Za avtobuse pa nama je vsak drugace povedal, oz. nama sploh ni znal povedati kje je postaja. Pa sva sli raziskovati sami. Po cesti sva gledali od kje prihajajo avtobusi. Tam naj bi verjetno bila postaja. Prisli sva le do postajalisca. Potem pa se je kot strela z jasnega usul dez. Skocili sva pod streho k prijaznim policistom. Tile policisti ne delajo nic, samo sedijo in govorijo. So naju pa seznanili, da bova najlazje prisle s taxijem ali bemo taxijem. Med cakanjem da preneha dezevati, me je presinilo da bi si sposodili skuterja. Nase voznisko sem imela s sabo, zato sva kot pridni puncki vprasali policaja ce mogoce nase voznisko velja. Namrec ne bi rada placevala dragih kazni. Rekel je, da bi lahko sla na policijo kjer bi mi naredili enomesecno mednarodno voznisko. Skoraj sem ze bila na tem, ampak me je presinilo, da sva tukaj samo se stiri dni. Tako sva se raje odlocili, da greva v lov za najbolj poceni prevozom. Koncno sva dobili nekega dedota, da naju je odpeljal do templja. Sreca da nisva vzeli motorja. Pomoje bi za prvim ovinkom pristali v bolnici.
  Tempelj stoji na pecini, pod njim pa se dvigujejo visoki valovi. Vzeli sva si dve uri da sva se nagledali vse njegove lepote. Oci se ti ustavijo na razburkanem morju, ki ustvarja visoke valove, morje ki iz trenutka v trenutek spreminja svojo barvo. Cudovito! Eden izmed najlepsih prizorov. Potem pa so tukaj se visoke pecine, ki se dvigujejo nad morjem in na vrhu tempelj. Res enkraten prizor. Menda je najbolj primeren cas za obisk, soncni zahod. No midve sva nazalost prisli prezgodaj. Vendar kljub temu nisva bili razocarani. Med ogledom in slikanjem, sva se za trenutek pocutili kot foromodela. Ko sva cakali na vrsto za slikanje, turistov je bilo seveda prevec, naju zahopsa ena muslimanska bakica in njena dva sinova. Potem pa se je zacelo poziranje. Najprej z njo, pa z enim telefonom in drugim telefonom, potem pa se s sinovoma. Babica pa je skos nekaj cebljala. Midve z Ano sva se samo gledali, smejali in ubogali kar je babi ukazala. Potem pa sva prisli na vrsto za slikanje tudi midve.

  Ko sva si vse ogledali, sva se skupaj s soferjem vrnili do Kute. Jaz sem si najprej kupila mali kufer, potem pa koncno na eno pikantno kosilo in do najine sobe, kjer naju je najprej ovilo, od utrujenosti. Nekaj do sestih sva odpeketali do Kuta plaze, kjer sva skupaj z ogromnim stevilom ljudi opazovali enega lepsih soncnih zahodov. Plaza je bila res polna ljudi, v vodi pa so surferji lovili prave valove. Ah ja, prav prevec romanticno. Se bova morali se kdaj vrniti nazaj, ampak s kom drugim;-). Res cudivito! Cist sem se raznezila.  In kako je nebo spreminjalo svoje barve. Tako sva se odlocili, da si greva soncni zahod ogledati vsak dan do konca, preden bova poleteli v Jakarto. Na plazi sem imela tudi malo nesreco, no moj nahrbtnik je imel nesreco. Med opazovanjem in slikanjem zahoda, je kar naenkrat od ne vem kje prisel velik val, ki mi je totalno zmocil nahrbtnik. Ni mi preostalo drugega, kot da si grem kupit zasilno torbo.

 Odsli sva pohajkovati po Kuti, ki je kar prevec turisticna, polna samovsecnih avstralcev, ki mislijo da je cel svet njihov, da lahko delajo kar se jim zapase. Kuta pa je tudi meka za zapravljanje denarja. Tukaj bi komot lahko pustila svojo celo placo.  Malo naju skrbi, kako bova vse nakupljene stvari pritrogali domov. Najbolje da jih posljeva s hitro posto:) Jutri pa ogled se enaga, menda prav tako lepega templja, Tanah Lot.