VELICASTNI BROMO

Kot je bilo predvidenu tudi danes s spancem ni bilo nic. Spali sva picle tri ure. Jah zgleda, da na tem potovanju ne bo kaj prida pocitka. Vstali sva sredi noci. Ob 3:10 je zacelo nekaj brneti, Nic mi ni bilo jasno kaqj se dogaja. Tako sem se malo zaspala nazaj. Ana se itak sploh ni zbudlia. Je imela cepke v usesu, ker je tisti akumulator pred najino sobo tako skljocav, ko so iskrice preskakovale. Potem pa cez deset minut spet budilka. Se manj nama je bilo jasno. Ampak cez nekaj asa ava se koncno spravili pokonci, se oblekli v zimska oblacila inse odpravili na pot na Bromo. Ja zimska oblacila. Na Bromotu naj bi bilo samo stiri stopinje. Zunaj je bila se trda noc, ko smo se spakirali v dzipe, ki so nas po strmi, lknjasti, blatni in ovinkasti cestii pripeljali do razgledne tocke. Priblizno pol ure smo morali se pesacit. Mrazu kot so ga napovedali ni bilo. Je ze res kot je vceraj rekel nas vodic, dan je za indonezijce mraz problem za evropejce pa no prrrrroblem. Takojko smo stopili iz dzipa so nas naadli domacini in nam za 20,000Rp nudili jahanje konjev do vrha razgledne tocke. Midve sva se raje odlocili za jutranjo telovadbo. Na vrhu se je odprl prelep razgled na vulkan Bromo in okoliske hribe, ki so kukali iz meglice, ki se je kot morje siril;a pod njegovim vrhom. Neverjeten razgled. Cloveku se kar spocijejo oci. Clovek se res ne cudi, ko vsake toliko casa slisis da se v nasih gorah pooskoduje kaksen tujec. Naj vam razlozim. Skoraj vsi evropejci smo bili obuti v superge ali poohodne cevlje. Pescica evropejcev in vsi azijski narodi, so pesacili v japonkah brez nogavic. Ja brez nogavic, Na vrhu pa so bili zadekani kot da so na Aljaski, v zimsko kapo, rokavice in par plasti oblacil. Tako hude razmere so tukaj ja. Po vsem fotkanju in prvi jutranji telovadbi smo se z dzipom odpeljali se na sam vulkan oz,. njegov krater. V okolici vulkana ni nobenega zivljenja, zelenja, samo blato. Pod vznozjem so nas spet pricakali zelo vztrajni domacini, ki so ponovo ponujali jahanje konjev. Tile so bili pa kar vztrajni. Spremljali so nas skoraj do vrha Bromota. Clovek se ne cudi zakaj so tako suhi, ko pa parkrat na dan prehodijo tako razdaljo. Do vrha se je trla mnoziva ljudi, ki se kar nikamor ni premaknil;a. Seveda, ko [pa jih ima vecino na nogah obute japonke. Na vrhu pa nas je pricakal cudovit razgled na vulkan iz katerega se se vedno kadi. Ana je imela problem s strahom, da bova padli notri. Zato sva se z roko v roki pomikale po ozki potki, da sva naredili vsaj nekaj fotk. V krater ljudje mecejo razlicne dartove, roze, plastenke. Vse za boga. Po fotkanju in sestopu pa voznja nazaj do hotela in na zajtrk. Nikoli si nisem mislila, da bom za zajtrkjedla riz in jajcek. In to pikanten riz. Kdo bi si mislil, da si lahko clovek do osme ure zjutraj ogleda tako veliko stvari in se orng natelovadi.
  Ko smo se odpravljali v doli in nadaljevali naso pot naprej do Balija, se je spet ulilo. V hipu so bile ceste spet poplavljene. V Probolinggu smo se spet vstavili in se razdelili po kobijih. Eni so nadaljevali pot se na en vulkan Ijen, drugi na Bali. Nasega kombija kar ni bilo. Rezervirali sva si se prevoz iz Denpasarja do Kute (25, 000Rp), kjer naj bi si poiskali hostl nekje blizu letalisca. Jutri naj bi pot nadaljevali po zraku, do Floresa.
  No cez priblizno uro je nas kombi koncno prisel.Cakala nas je dolga, deset ur dolga voznja do Surabaje kjer smo se natovorili na trajekt. Se vedno je padal dez. Samo upam lahko, da ne bo celo potovanje sam dez. No na trajektu je bilo pestro vzdusje. Sest evropejcev in preostanek indonezijcev, ki so spremljali tekmo med Indonezijo in Kambodzo. To je vzdusje, glasno navijanje. Ura se na Baliju premakne za eno uro naprej. Potem pa nas je cakala se tri ure dolga voznja do Kute. Joj se je vleklo, na cestah kamioni, ceste kar ni bilo konec. vsi smo bili ze izeti, rite so nas bolele, da nismo vedeli kako bi se lahko sedeli. No midve sva bili ze tako utrujeni, da sva se samo se smejali. V Kuto smo porisli ob pol noci. Prihod je bil predviden ob pol osmih zvecer. Tako si lahko predstavljate, da se tukaj ne mores kaj prida zanesti na cas. Tudi planirati se ne splaca za vec dni naprej. najbolje je da se cimprej prepustis, tukajsnjemu tempu.
  Glede na to, da nisva imeli niti hostla, naju je cakalo se iskanje tega. Pripravljeni sva bili dati tudi vec denarja, samo da bi dobili posteljo, pa naj bo kakrsna koli. V iskanje sva se podali skupaj z anglezem Michaelom in nizozemcem Hanzom.Vecino je bilo ze zasedeno ali pa predrago za nase denarnice. Koncno smo prisli do ANEMONE HOTELA. Zal pa je bila samo ena soba prosta (170,000rp). Soba pa 1A, s teraso, super posteljami, bazenom, tusem s toplo vodo, skoljko in celo WC papirjem. Pa se klima je bila. Ta dva fanta sta nama prav kavalirsko prepustila sobo. Smo se pa dogovorili, da jima jutri ko naj bi se ena soba spraznilka, rezervirava sobo. Midve sva jo rezervirali za dve noci, saj sva sklenili, da bova pot na Flores nadaljevali sele v sredo, se mi zf\di. Se zdaj nisem kaj prida orientirana v casu. Tako, da se bova malo spocili in umirili.  Jutri naju tako caka nakup letalske karte. Upam da bova kaj dobili, ne predrago. Kupilim bova tudi letalsko karto za povratek na zaj v Jakarto na koncu najinega potovanja. Za zadnji dve noci, sva se odlicili, da si rezervirava sobo v istem hotelu, kot sva sedaj.

Pogled iz razgledne točke na vulkan Bromo

Krater vulkana Bromo 

Tudi s ščipalcem se da puliti dlake

Se vidi, da naju je kaj strah?
AH kje pa;)