Najprej pa zajtrk, potem pa po vrocem soncu na lov za kolesi (20,000Rp/dan). Sledila je voznja po levi strani, najina prva. Luda kuca. Ceste polne motorjev, avtov, kamionov, ki kar ne vejo kam bi sli. Ubistvu ne ves ali je ulica enosmerna ali se moras samo znati prebiti skozi luknjo zamaska. Res ludnica. Ana je imela danes namen kupiti kovcek. Ja naneslo je tako, da ne zbaseva vec vsega v nahrbtnik. Takle mamo. Seveda se s kovckom na kolesu ne mores peljati, no vsaj midve se ne znava, zato sva kar odpesacili do najine sobe. Hodile sva po cisto neznanih ulicah, ampak s cikcakanjem, in s sprasevanjem sva nekako prisle do sobe. Tam se jaz zamenjala torbo z nahrbtnikom ( to je pomembna informacija). Potem pa nazaj do marketa in do najinih koles. <alo sva se zaokrozili po trznici, malo nabavle, malo zapravli, potem pa do najinih koles. Odprem torbo, kje so kljuci? Vse zlozim ven, kljucev ni. Ti sment, seveda sem jih pozabila v torbi. Ni nama preostalo drugega, kot da sva odpesacili, spet, so najine sobe po kljuc. Moram reci, da so nama danes kolesa totalno veliko koristila. Po poti sva spet srecali Ewy, ki je bila na internetu. Poiskusala je spremeniti datume letov. Pravi, da bi rada cimprej zapustila Bali, da ga ima ze cez glavo. Zmenile smo se da se dobimo pozneje. Z Ano sva odsli do sobe, kjer sva odlozili nakupljene stvari, se stusirali, vzeli kljuc od koles, nato pa sva se vrnili do Ewy. Skupaj smo odsle na kosilo. Kosilo je bilo super le malo pekoce. Spet sem bila na robu solz. Ker smo imele enako zeljo, obiskati se nekatere znamenitosti, smo se zmenile, da si za jutri najdemo soferja. Dobile smo ga za 400,000Rp (130,000/osebo). Potem pa smo se locile. Midve sva koncno malo izkoristli kolesa in se spet odpeljali v mesto, kjer je Ana kupila kartico za fotoaparat. Ja, kar veliko skljocava. Nato pa spet internet in preverit, ce pri vas ze kaj snezi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar