INDONEZIJA, RAJ NA ZEMLJI: SLOVO OD SLOVENIJE POZDRAV INDONEZIJA

No pa se koncno oglasam. Kje naj zacnem? Najbolje da kar na zacetku. Se pravi v Sredo, dan pred odhodom. Sreda je bil dan, ko sem cel dan cakala na sms, ki naj ga bo dobila od GoOpti, najinega prevoznika do Benetk. Smsa kar ni in ni bilo. Popoldne pa koncno Bibi-Bibi. Odhod iz Ljubljane, izpred zelezniske postaje tocno ob 7:15. Sledilo je ze deseto preverjanje robe in nahrbtnika. Ja res, ze desetic sem preverja nahrbtnik. Nekako se nisem morala odlociti kaj bi dala notri, kaj vzela ven. UItak sem na koncu vzela vsega prevec. Na koncu sem dodala se zeliscni liker (hvala Helena) in domace piskote (hvala Angelca). Odlocila sem se, da se nahrbtnika do jutri ne dotaknem vec. Razlog? Preprost! Verjetno bi razpakirala se enajstic.
Brrrrrrrrrrrr, Brrrrrrrrrrrrr! Joj pa je ze cetrtkovo jutro. Ura je bila natancno 4:45. Zajtrk! Nato pa voznja do Ljubljane (hvala mami in ati). Nas prevoznik GoOpti nas je ze cakal. Se objemcki in pooljubcki, nato pa slovo Slovernija in kmalu pozdrav Indonezija. Kombi je bil do konca napolnjen s samimi mladimi. Nekateri so potovali v Valencijo, drugi v Lion (Francija, sej verjetno nisem prav napisala), Indijo in midve v Indonezijo. Postanek se na zadnji bencinski pred preckanjem meje z Italijo. Izmenjali smo si par besed. Predvsem se je razgovoruil fant, ki je potoval v Indijo. Omenil je da ima nahrbtnik tezak 8kg. UPS! "Kako ti je pato uspelo?" Midve sva raje molcali. Pri nahrbtniku tezkem 16kg plus osebna prtljaga, je clovek raje tiho. kaj cmo ampak manj mi res ni uspelo. Za to so sigurno krivi piskoti in liker:)
Tako smo po dobrih dveh urah voznje prisli v Benetke. Pred sabo sva imeli se pet ur cakanja. Cas sva prebili v kaficu, iob dvojnem kapucinu, palacinkah (sem jih spekla vceraj) in domaci slivovi marmeladi. Mmmmmmm! Noja pa tut smeha ni manjkalo uin opravljanja mimoidocih. Babje stvari:)
Let sva imeli ob 15:20. Prvi let je trajal pet ur, ki do hitro minile. Zaradi casovne spremembe smo se vecino casa vozili ponoci. Z Ano sva skozi okno opazovali ce se kaj vidi, nad katero drzavo letiva. Kar naenkrat pa opaziva vzporedno z nasim letalom se eno lucko. Glej Ana, a vidis tam eno lucko? Sigurno je se eno letalo, ki leti vzporedno z nami. Bolj ko sva gledali, bolj neumni sva se pocutili. Na koncu sva ugotocili, da gre za lucko ki je na krilu nasega letala.:) Drugace pa Emiratu na sploh pokrbijo za potnike. Najprej vsak dobi vroco krpico s katero si umijes roke in obraz. Nato pa kosilo oz. vecerja. pa smo zaceli s piscancem, ki bo verjetno najin zvesti spremljevalec, vsaj kar se kosil tice.Kadar ti zapase lahko dobis sok. Med letom lahko gledas filme. Uglavnem, nic nama ni manjkalo. Letos nama zav ni uspelo vzeti dekice, so jih stevardese prevec vestno pospravljale. Sment!! No tako smo prispelido Dubaja, kjer sva cakali pet ur do naslednjega leta za Jakarto. In kaj sva poceli? Glede na to, da nisva se skoraj nic spali, sva probali spanec nadoknaditi. Kar je bilo pa zelo tezko, aj na letaliscu klime neprestano sibajo. Ko se nama je koncno uspelo zadekati, da naju ni zeblo, nama je uspelo tudi malo zaspati, skoraj da nisva zaspali na letolo. Evo pa je bilo pred nama se 8 ur leta do Jakarte. Vecino nama ga je uspelo prespati. No razen zajtrka in kosila. In ze smo bili v Jakarti. Sploh nimam nobenega obcutka, da sem na cisto drugem koncu sveta. Obcutek imam kot bi se z avtobusom vozila iz Idrije do Ljubljane.
Na letaliscu sva si najprej zrihtali vizo (20 EUR), potem pa se menjava denarja. Tecaj: 1 EUR=12,200Rp, 1 dolar=8,80Rp. Kljub temu, da se nestetokrat na blogu prebrala, naj bomo pri menjavi previdni, so mene itak prinesli okrog. Kar naenkrat sem imela v rokah ogrtomen kup denarja. Ko jwe bilo ze prepozno sem ugotovila, da mi dolarjev niso menjali. Jeza, slaba volja. Ampak sem sklenila, da kljub temu, da sem nekaj denarja zgubila, mi to ne bo pokvarilo potovanja, pac bom naprej biolj pazljiva pri zapravljanju, denar pa bom dvigovala na nakomatu.
Sledilo je iskanje prevoza do zelezniske postaje GAMBIR. Taksistov se ni manjkalo. Ponovno previdnost ni odvec, saj te en, dva, tri opeharijo. Tako so tudi naju. Prvic in zadnjic. Na napakah se ucimo. Takoj ko prides iz letalisca se zbere okrog tebe mnozica. Tako sva izbrali voznika, ki naju je za 250,000RP peljal do postajer ( ni ravno poceni, ampak je tudi voznja dolga). To pa se ni bilo vse, kar naenkrat je najin vozicek prijel miozak in ga zapelal do avta, potem pa hotel da mu placava za pomoc pri transferju.
Voznja do postaje je bila prav divja. Sploh ne vem ce imajo pasove, tukaj vozijo v skarje, non stop je na delu troblja. Uglavnem najbolje je, da sploh ne gledas na cesto, je res prava norisnica.
Na zelezniski sva kupili karto do Yogyakarte. To je nocni vlak, pevi klas (EKSEKUTIF). Odhod sva imeli ob 20:00, predviden prihod pa ob 3:42. Karta je vsako stala 300,000Rp. Na vlaku sem se koncno razkomotila, saj so me noge ze dobro bolele od samega sedenja. Za nama je sedel mozakar, ki je resnicno zaudarjal, cel vlak se je zgrazal. Na kar do mene pride neki delavec in mi rece naj si obujem cevlje, ker cel vlak smrdi:) Jah ze res, da sem imela ze dva dneva obute iste nogavice, ampak tako hudo pa spet ni bilo. No z Ano sva se temu samo smejali. Za namecek pa so cev vagon "odisavili " z osvezilcem zraka, da je ja se bolj smrdelo.
Evo tako, v Yogyakarti se ne veva, kako bo vsa stvar potekala. Vem samo, da prideva zelo zgodaj, hostla nimava rezerviranega, tako, da se pustiva presenetiti. Evo naj bo to to, za prvic. Se oglasim spet ko bo možno