Z nacrtovanim dolgim spancem ni bilo nic. Zbudili sva se ob sedmih. Vceraj zvecer sva imeli polno delas stetjem denarja oz. kako polna je najina blagajna. Denarci kar tecejo od naju. Po koncanem internetu sva si sli poogledati se zivalce na trgu, ki jim je preostala samo se ena noc na tem planetu. Jutri bodo namrec zrtvovane, zaradi muslimanskega praznika IDUL ADAH.
Danes sva najprej pozajtrkovali, kot je v navadi na potovanjih toust, marmelado, caj in na koscke narezano banano in mango. V hostlu je nad vsako sobo pticja kletka v kateri prebiva mali pticek. Potem si lahko predstavljate kako to zgleda, samo civkanje:) Sploh so tukaj popularni pticki, proi\odajajo jih skoraj na vsakem vogalu, ob cestah so cele stojnice s kletkami in pticki. WCjev sploh ne bom omenjala, no jih bom. Tako kot na Tajski je WC na strbunk oz. skoljke (ki jih je zelo malo), po opravljeni potrebi jo je potrebno splakniti z kanglico v katero zajames vodo iz zraven stojecega korita, vedra. Ampak kanglice niso kar ene, so v obliki srcka. No vsja vecino jih je. O papirju pa ne duha ne sluha, kot da ga ne bi bilo na tem planetu. Zaloge papirnatih robckov kar kopnijo. Tus je v istem prostoru kot strbunk. Je pa pac samo tus na steni in to je to. Na teh dveh kvadratnih metrih tako najdes strbunk in tus. Higiena na vrhuncu. Ampak prej ko se stem sprijaznis bolje zate, lazje shajas.
Ob pol devetih je napocil cas ya najino danasnjo pustolovscino, celodnevno voznjo do vznozja Bromota. V kombiju so bili poleg naju se dve nizozemki (kislici), zakonski par iz sibirije ( zena zatezena, za vsako stvar se je pritizevala, z njo smo se lazje sporazumevale po rusko, no midve slovesnko, kot anglesko, moz pa je bil njena senca), en anglez in se en nizozemec, oba face. Ob priblizno devetih smose podali na naso misijo BROMO. Vozili smo se do devetih zvecer. Prevozili smo skoraj celotno V Javo. Tako, da lepo prosim nikar se ne pritozujte, ce se boste morali enkrat peljati iz Portoroza do Maribora. To ni nic. Mi imamo super ceste, napram tukaj. Na zadnjicah smo dobili skoraj prelezenine. Pomoje smo podrli rekord v sedenju na zadnji plati. Zal slikic ne bo, ker se jih pac iz kombija, ki drvi po luknjasti cesti in prehiteva kot norec, ne da narediti. Poleg tega pa je cel ljubi dan padal dez. Tukaj samo malo zacne liti, pa so ceste ze poplavljene. Ko smo se vozili skozi mesta, se je v vsakem slisalo glasne molitve iz mosej. Ob cesti smo videvali zenske, ki so na glavi nosile ruto oz. "feredzo". Ubistvu zgleda prav lepo. Vsaka ima drugo barvo rute in razlicne barve oblacil. Moseja je na vsakem vogalu. Po cesti se vozijo vecinoma s skuterji s petimi potniki. Od tega so trije otroci. Na skuter se da spraviti tudi kosaro v kateri sta dve zvezani kozi, kokosi ali pa drva. Tako, da boste vedeli, ce kdaj ne boste mogli v vas avto spraviti vse vase krame, je resitev skuter. Ana je bila zelo firbcna kako zgleda molilnica. Vstavili smo se na eni crpalki na kateri je poleg WCja se molilnica. Tam je bila ena muislimanska familija. Tako je Ana ogovorila zeno. Ta pa ne bu ne mu, pokaze na moza, ki je naprej komuniciral z Ano. Molilnica je en majhen prostor, v katerem je na tleh polozena preproga. To je to, nic posebnega.
Na tleh ob cesti smo videli razkosane kose mesa. Verjetno posledica danasnjega praznika.
No uglavnem, danes mso imeli ogromno casa da nadoknadimo zamujen spanec
Koncno smo pozno zvecer prispeli v Probolinggo, kjer smo menjali kombi, da nas je po ovinkasti, strmi in luknjasti cesti pripeljal do vznozja Bromota. Vmes smo se skoraj zaleteli, ker je kombiju pred nami zmanjkalo moci.
Ker se je najino potovanje sele dobro zacelo, sva se odlocili, da si za jutri vzameva dzip, ki naju bo zapeljal do Bromota, oz. do razgledne tocke in nato se na Bromo. Prvotno sva sicer nacrtovali hojo, ampak tako nama casovno verjetno ne bi uspelo obiskati obojega. Zapravile sva se dodatnih 180,000Rp. Ja denar res kar kopni. Amapk saj sva na potovanju zato, da bova kaj videli. Hoja do vsake tocke naj bi sicer trajala eno uro, vendar je razdalja med njima prevelika. V "hotelu" sva doziveli prvi sok. Nastanjeni sva bili v Hotelu Sion View. Soba res svoh, WC se bolj, dodatno sva ga se midve malo pokvarili. Kljuke so kar letele. Iz tusa na zacetku sploh ni tekla voda, zato sva poklicali enega fantica, da nama je tus usposobil. In glej ga zlomka. On vzge nekaksen akumolator, iz katerega so iskrice svigale ena mimo druge. Vola in voda je pritekla. Pa to ne kakrsna koli, topla. Sicer je tekla zelo, zelo pocasi, ampak tekla pa je.
Tak je bil najin danasnji da. Po eni strani nenaporen, po drugi strani naporen, vsaj kar se nasih zadnjih plati tice. Danes sva ponovno steli denar. SMEH! Vsak vecer preverjava koliko denarjam sva zapravili in koliko ga se imava. Ja imava kar nekaj problemov s tem denarjem. Saj vse stima, ampak ne znava ga steti. Bankovci so tako veliki, oz. stevilke na njih, da se pocutiva prav neumni, ker ne znava sesteti preprostih stevilk. Ja ne drzis vsak dan v roki bankovca za 50000.
Jutri naju caka spet naporen dan. Vstati morava ob treh zjutraj. Ja, prav ste prebrali. Tako da tudi danes ne bo kaj prida spanca. Potem pa se se voznja do Balija. Za naprej pa se ne veva kako bo. Najin plan se spreminja iz dneva v dan. Prepuscavba se indonezijskemu toku. Na laganino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar