V KUTI SE VEDNO DOGAJA

  Ne bom dolgovezila z najinim jutranjim programom. Spet sva pozno vstali potem pa odsli na plazo. Tam je veliko ponudnikov za surfanje, saj ne vem ce sem to ze povedala. Ja tam je meka za surfanje, vsaj zacetnike, se mi zdi. Kaj kmalu pride do naju en fant, s ponudbo da bi naju naucil osnov surfanja. Seveda sem jaz imela zeljo enkrat poskusiti. Ana pa nekako ni bila za akcijo. Potem pa ali naj grem sama, ali ne. Koncno sem se opogumila, da se grem malo drsati po valovih. Dobila sem desko, majico in akcija. Res svetovno. Jaz sem cisto navdusena nad stvarjo. Moram reci, da ni ravno enostavno. Polno nekega tuhtanja. Seveda se v eni uri ne mores kaj prida nauciti. Ampak uspelo mi je parkrat ujeti pravi val. Moras se nauciti kdaj zaceti zamahovati z rokami, kdaj vstati, s katero nogo stopiti naprej. Teorija sploh ni tezka, praksa pa je nekaj drugega. Popila sem tudi nekaj indonezijskega morja, nos pa se mi je tudi spucal. Ampak na koncu sem vesela, da sem se preiskusila tudi v tem sportu.

  Sledil je povratek do sobe, tusiranje, saj sva bili po celem telesu od mivke, da o kopalkah sploh ne govorim. Potem pa kosilo, juhica. V tej vrocini se kaj drugega ze skoraj ne da jesti. Potem pa lov na taxi, ki naju je zapeljal do templja Tanah Lot. Najin cilj je bil ogled templja v soncnem zahodu. Vse uredu in prav, ce ne bi bilo na cesti strasanskega zastoja. Od nevem kje so se pojavili vsi tile avti, da o nadleznih motoristih sploh ne govorim. No, saj naceloma me ne motijo, ampak danes jih je bilo pa kare prevec, pa se v vsako luknjo se ustulijo, da je ja se vecji zamasek. Namesto ene ure smo tako vozili dve uri. Vsi smo bili ze zivcni, midve in prav tako sofer. Midve sva gledali sonce, ki je bilo vedno nizje in ze obupavali. Koncno smo prisli do Tanah Lota. Najprej sva stekli mimo vseh trgovinic, kjer prodajajo spominke. Kot na trznici. Nisva se ozirali ne levo ne desno, samo tekli sva. Potem pa se je pred nama odprl cudovit razgled na tempelj Tanah Lot in v ozadju soncni zahod. Ce sem vceraj napisala, da sem videla enega najlepsih soncnih zahodov sem se zmotila. Ta zahod je prisel na vrsto danes. Skoda samo, ker je bilo tam ogromno takih firbcev kot sva midve. Tekli sva iz ene pecine na drugo, da bi ujeli vsak trenutek soncnega zahoda. Res cudovito. Trenutka se ne da opisati ne z besedo, ne prikazati na sliki. Ta trenutek pa ostal samo v najinih glavah.

  Potem pa povratek v Kuto. Danes se je ponovno zgodilo nekaj lepih stvari. Prvic na surfu, in uzivanje ob cudovitem soncnem zahodu.Vedno bolj se zavedava, oz. se ne, da bova kmalu spet v realnem svetu. Tukaj se pocutiva kot doma. Nama se zdi, da sva s potovanjem sele zaceli, da bova se celo vecnost tukaj. Ampak ne bova vec mislili na to, ampak bova do konca uzivali v vedno novih dogodivscinah