OD LABUAN BAJOTA DO MAUMERE

Pa se spet oglasam po dolgem casu. Ja trenutno se se kar nahajava na Floresu, ki sva ga precesali po dolgem in poces, noja skoraj. Ce ga bi hoteli vsega videti, bi morali ostati tukaj vsaj se en teden. Nas tro dnevni izlet se je potegnil kar v stiri dni. Pa naj zacnem kar na zacetku.



1. DAN: LABUAN BAJO - BAJAWA (12.11.2011)

Nas dan se je zacel ob sedmih zjutraj (ja mnozina, midve in rusa, se vedno skupaj). Priprave nahrbtnika in vola tro dnevni izlet se je zacel. Jeffryu smo placale se preostanek denarja, potem pa res na pot. Nasemu vozniku je bilo ime Frans, ja nenavadno ime ane?

 Vozili smo se po ovinkasti, ozki cesti proti gorskemu svetu Floresa. Frans nam je na izletu podal veliko zanimivih informacij. Recimo, da je na Floresu 85% katolicanov (mimogrede, videli smo tudi prvo katolisko cerkev), okrog 10% muslimanov (zivijo predvsem ob obali in so ribici), preostalih 5% je protestanov.
  Najprej smo si sli ogledati rizeva polja, ki imajo obliko pajkove mreze. Zakaj? Zato, ker je zemlja last vecih druzin, tako je vsak krak last ene druzine. Ta krak se potem razdeli na posamezne clane druzine. Ja zanimiva stvar, predvsem pa lepa za videt.
Ob poti smo videli revne vasice, oblacila susijo kar na drevesih, zivi meji. Ce smo prej videvali same moseje, se zdaj v vsaki vasici vidi cerkev. Tako, da se pocutiva kar malo doma.
 Ugotovite kaj je sledilo? Ja, kaj pa drugega kot najin zvesti spremljevalec DEZ. Hvala bogu, je bil danasnji dan ena sama voznja.
 Po poti smo srecevali otroke v uniformah, ki so hodili iz sole. Tukaj zacnejo solo pri sestih letih. In kot je videti bi prav radi postali modeli, Vsak se nastavlja kameri in prav tekmuje, da bo tudi on na sliki. Potem pa je nujno potrebno pokazati sliko. Sledi SMEH!Je pa njihov dan kar naporen. Vsak dan morajo prehoditi 1-5km do sole, popoldne pa morajo starsem pomagati na polju.
 Koncno nekaj pocitka za kosilo, Spet ria in koncno sadni sok, bananin juce. Ustavili smo se v gorski vasici Rutengo.
Ta nas Frans je res faca, ustavi nam za vsak kravji drekec, za vsak sadez, ki ga vidimo ob poti. Peljal nas je tudi v vasico KISOL, kjer stanuje njegov brat z druzino. Prav prijazno nas je sprejel v njegov dom. V hisi zivi skupaj z zeno, dvema fantkoma in hcerkico in zenino sestro. Njegova hisa je ena izmed lepsih v vasici. To pa zato, ker se je izobrazil v poslovneza. Prideluje riz, kavo. Pokazal nam je pridelavo rizo, riz ki je za kuhat (bel riz) in rise pade, ki je se v ovitku in ga je potrebno z masino olupiti. Kot sem omenila prideluje tudi kavo s katero nam je tudi postregel. Odlicno, ni primerjave z naso kavo. Moram reci, da sem kar presenecena nad gostoljubnostjo, prijaznostjo teh ljudi. Sprejmejo te odprtih rok, brez zadrzkov. Takoj ti postrezejo s cajem, kavo. Naj bodo revni ali bogati. Vse kar imajo delijo s tabo. Frans je za nas kupil tudi ananas in to ogromnega, takega se nisem videla.
  Ko se peljemo po cesti nas vsi pozdravljajo. Frans nam je povedal zakaj. Tukaj je bila prej nizozemska kolonija. Ko se je odcepila, so sem zaceli prihajati duhovniki, kristjani iz Evrope. Ker niso imeli po vaseh bolnisnic, so jih zdravili kar duhovniki. Zato imajo tukajsnji ljudje se danes obcutek, da jim beli ljudje prinasamo sreco, dobroto. Tako nam izrazajo hvaleznost.
 Koncno je spet posijalo sonce in z njim tudi vrocina.
Ceste so tukaj zelo serpetinaste, na posameznih obmocjih razrite, nevarne, pod cestami so prepadi.Spanje je zelo otezeno, skoraj nemogoce. Ob cestah vidis kako v 1,5 l flasah prodajajo bencin. Ja res tukaj se vidi svasta. Hise so lesene, vecinoma zgrajene iz bambusa, strehe so plehnate.
  Na poti smo se ustavili tudi v pridelovalnici ARAKA, tradicionalne indonezijske alkoholne pijace. Frans nas je seznanil, da se ga prideluje tako iz moskega kot iz zenskega palmovega sadeza. Sadez spodaj odrezejo, ga zavijejo v vrecko v katerega se izteka sok. V araku je od 40-60% alkohola. Menda ga rusi kar radi poskusijo. Kasneje pa tudi zelo radi plesejo ulicah. No najine dva rusa sta se vzdrzala tega. Sicer sta kupila steklenico. Ampak za domov, no vsaj upam.
 Zvecer smo prisli v gosrko vasico BAJAWA. Nastanili smo se v hotel HAPPY HAPPY, kjer je postrezba vrhunska. Saj mora biti za 200,000Rp . Postelje so velike, tus je cist in normalen, Wc normalen, celo WC papir je bil notri (kar ne vidios pogosto). Ob prihodu smo bili takoj postrezeni s cajem. Vodi ga nizozemka Maria. Tako, da sem si danes prvic privoscila konkretno tusiranje s TOPLO VODO. Tako konkretno, da je tople vode zmankalo za Ano. Upsi!
 Potem pa skupna vecerja, kjer smo se vsi skupaj do solz (spet) nasmejali na racun vseh rusov, saj nam je Frans povedal kar nekaj pikrih na racun njih.

Prva katoliška cerkev

riževo polje v obliki pajkove mreže

radoživi otroci

Naš mega šofer Frans....

....in njegov brat

Na čem stoji punčka? Na grobu;) AJOJ

2. DAN: BAJAWA - MONI (13.11.2011)

In prislo je jutro naslednjega dnava. Seveda sem spala kot angelcek, kdo pa ne bi na tako udobni postelji. Sledil je obilni zajtrk, takega se nisem jedla. Sadna (banana) palacinka, na koscke narezano lokalno sadje, caj, sadni sok. Super!
  Ker je bila danes nedelja, je bil cas za maso. Domacini so se v tradicionalnih oblacilih (sarongih) odpravljali k jutranji masi. Z Ano sva se odpravili iskat cerkev, no bolje receno sva sledili mnozici ljudi. Kmalu sva prisli do velike cerkve, ki je bila skoraj polna. Vsi so se obracali k nama naju pozdravljali se nama nasmihali. potem pa zacetek. Kaksno petje, kot angelcki.:)
  Dolgo nisva mogli ostati, ker naju je cas ze priganjal. Tako sva odli nazaj do hotela, kjer nam je Frans povedal, da je v Labuan baju partriarhalna ureditev, kar pomeni da je sef druzine moz, tukaj v gorskem podrocju Floresa pa je martriarhalna ureditev, kjer je sef zena, se pravi ce hoce moz prodati zemljo, mora najprej vprasati zeno. Jupi! Zdej vem kam se preseliti:) Nec bat.
  Ko smo se peljali skozi vasice, so se ljudje mnozicno vracali od mase. Najprej smo se vstavili na razgledni tocki od koder se lepo vidi na vulkan INRI, za njegovo osvojitev je potreno sest ur hoje. Ja Flores je zelo boga z vulkani. Vozili zmo se skozi bambusove gozdove in tako prisli do vasice BENA, kjer zivi ljudstvo Ngada. Ljudstvo je bilo tukaj ze preed 1300 leti. V vasi zivi devet etnicnih skupin. Vse skupaj je 40 druzin, se pravi da je tudi 40 his. V vaski druzini pa prebiva 6-10 ljudi. So farmarji, vlada pa zena.  So katolicani in anemisti. V sredini vasi oz vsake etnicne skupine sta dve svetisci. Eno je namenjeno moskim ( v obliki sencnika iz slame) in zrtvovanju zivali - NADU, drugo ki je v obliki hise pa je namenjeno zenskam - BAGA. V zensko svetisce se shranjujejo rogovi zrtvovanih bikov in njihova kri. Ko pripravljajo ceremonije za njihove prednki, namakajo bikovo meso v kri in potem to pojejo. Na sredini pa plesejo. Pred hisami so brobovi prednikov. Na grobovih stojijo prazne flase pijac, araka nekaj hrane se dobi. Zakaj? Grob zato, ker so katolicani, hrana pa zato ker verjamejo, da se po smrti poslovi samo telo, dusa pa ostane. Mogoce pa bo ta dusa kdaj lacna, zato jim dajejo hrane.  Na sr5edini celotne vasio pa sta dva velik grobisca eden namenjen moskim prednikom in eden namenjen zenskim prednikom. Grobisca so iz megalitskega kamenja. Hise so seveda lesene s slamnato streho. Hranijo pa se s klincki in nekaksnimi oreski, kar jim naredi usta in zobe cisto rdece. Ni prav lepo za videt. V casu nasega obiska so vse zenske pripravljale kosilo, moski so gledali televizijo. Zgleda, da jim zenske ne zaupajo hrane. V vasi sem imela priloznost igrati eno staro igro. Igrala sem jo skupaj z dvema starejsima zenkama. Igra je cisto enostavna, na leseni deski so izdolbene luknje v katere se potem polaga kroglice. Amapk ne bi zdaj o tem. Je predolgo za pisat.
  Kmalu smo nadaljevali naso pot. Frans nam je kar naenkrat ustavil pri enem drevese, nam odlupil lubje in nam dal za povohat. CIMET! Kak je lepo disal. Sploh nisem vedela, da je cimet ubistvu lubje, ki ga posusijo. UPS! Tako smo pocasi pripeljali se do ene vasice NAGE KEO, kjer so tako stare kot ze modernejse hise. Najstarejsa hisa je stara priblizno 1030 let. V njej so rogovi bivola oz. vecih bivolov, ki so jih zrtvovaliza prednike. V okolici zivijo druzine z majhnimi otrocmi. Vsi so umazani iz nosu jim lezejo svecke, vi se hocejo slikati in te povabijo naj jutri se pridemo.
  Po poti smo se spet zazrli v enega izmed vulkanov EBU LOBU, ki je se vedno aktiven vulkan in lezi v blizini vasi Nage Keo. Zadnjic je bil aktiven leta 1905. Je pa v njegovi okolici mnogo sulfata.  Zvedeli smo tudi, da je pred parimi meseci izbruhnil Merapi (Java, Lava), kmalu za njim pa se Bromo (Java, plin).
  Na poti smo se ustavili se na BLUE STONE BEACH, kjer so na plazi sami modri kameni. Ne vedo tocno zakaj so plavi. Domnevajo pa da zaradii izbruha vulkana. Zenske nabirajo te kamne glede na obliko velikost in jih potem prodajajo v hotele, pisarne za dekoracijo.
  Koncno kosilo v ENDE, kjer sva kup[ili tudi letalsko karto iz Maumere do Denpasarja. Najin plan, da bova leteli ze 15.11. se je ponesrecil. Letala so bila vsa polna. Tako nama ni preostalo drugega, kot da ostaneva v Maumere do 17.11., kar nam bo vzelo prepotrebne dneve. Ja cs naju kar malo base. Ti voznje so res dolge. Karta pa tudi ni bila poceni 1,100,000Rp. Najin denar kar kopni, tako da bova verjetno kar malo stisnili.
Zvecer smo tako prisli do nasega naslednjega cilja, gorska vasica MONI,od koder se bomo jutri povzpeli na KELIMUTU.  VSi hoteli so bili ze polni, tako smo na koncu pristali v FLORES SARE hotelu. Ni bog ve kaj. V sobah so poleg nas ziveli se martincki, komarji ki kar niso dali miru, pa tudi kaksen scurek se je nasel. Z Ano sva se pogajali za ceno, tako da smo na koncu placali 150,000 za noc, namesto 250,000. Tukaj bomo ostali dve noci, ker nam je Frans ponudil s en dan, seveda ne zastonj. Ampak glede na to, da smopridobili se en dan zaradi najinega letala (rusa ga mata 16..11) smo ponudbo sprejeli.
  Nasa Mili je ze cisto utrujena, anglesko ne zna vec. Govori samo se po rusko. Frans se jima smeji skupaj z nama. Je rekel da si nas bo za vedno zapolnil. Da smo prav zanimiva druscina. Skupaj potujemo, poznamo se pa par dni. Obnasamo se kot da bi se poznali ze celo vecnost. Pomoje ju tudi midve ne bova pozabili.

3.DAN: MONI - KELIMUTU (14.11.2011)

  Danes smo morali vstati ob pol stirih. Res nenormalna ura. Cakal nas je vzpon na Kelimutu. Najprej smo se peljali do samega vznozja, potem pa se pol urna hoja do treh vulkanskih jezer. Pricakali smo soncni vzhod, ki barve jezer se polepsajo. To so tri vulkanska jezera, vsako jezero je razlicne barve, turkixne, zelene, crne. Njihovi odtenki pa se spreminjajo glde na prisotnost mineralov. Res cudovit pogled na jezera. Menda da je kaksen clovek tudi ze padel notri, to pa je bil tudi njegov zadnji spust. Nazadnje so eksplodirala leta 1970, takrat so pomrli vsi v okoliskih vaseh. Globina jezer je od 64m - 127m.

 Sledil je skoraj pet urni spust, hoje, nazaj do Monija. Na poti nas je spremljal prijazen domacin Ahmed. Anglescina bol tako, tako, ravno prav da smo se vse dogovorili. Zivi v vasici PEMO. Vodil nas je skozi dzunglo, kjer smo videli opice, razlicne barve roz, domacine ki so delali na poljih, velike nasade bananovcev, kave, koruze. Nas Ahmed nas je peljal se do svojega skromnega domovanja, kjer nam je razkazal njegov vrt na katerem se najde ginger, paradiznik, korenje, krompir,... Pokazal nam je svojo hiso, ki je res skromna. Takoj nam je postregel z domaco kavo, ananasom, ki ga je maloprej odtrgal, paradiznikom in nekaj podobnega krompirju. Vse je bilo naravnost okusno. Spet ena lepa izkusnja gostoljubnosti. Pri nas tega ne vidis.
  Po poti smo hodili skozi razlicne vasi, kjer so domacini izdelovali saronge, se slikali z nami. Nasa Mili je pri vseh pobrala nslove, da jim bo poslala slike. Res je faca ta Mili. Zivali se kar prosto sprehajajo po gozdu. tako ni prav nic nenavadnega, ce kar naenkrat nekaj zasumi potem pa ti pot seka krava.
  V eni zmed vasi smo naleteli na neprijeten dogodek. Ki as je kar vse pretresel. Ze prej smo slisali neko kricanje, ko smo sli mimo hise pa je za nami pritekel en izmed domacinov, se nekaj prerekal z Ahmedom, se sklonil in vanj zalucal kamenj. Kamenje je metal dokler mu nismo usli izpred oci. Kasneje smo izvedeli, da je pred petimi meseci ta clovek znorel. Ja res te kar preseneti tak dogodek, ko si vajen same prijaznosti.
  Na koncu nase poti pa smo prisl;i se do majhnega slapu, kjer sta se Vasa in Mili namakala. Koncno je Mili dozivela svoje slapove. Ze od samega zacetka sprasuje "and were is a waterfall and hot spring". Bolj ko jipravimo da se le v Moniju, ja bolj je psrasevala. Res se nasmejis.

Ahmed in njegova družina

  Potem pa vrnitev v hotel, tusiranje, kosilo in pocitek.  Po pocitku pa se ogled HOT SPRIGSOV. To je res majhno jezerce, katerega temperatura je 40stopinj. Mili je bila kar malo razocarana. Je mislila, da je to jezero vecje. Saj je eno tudi zelo vecje, vendar je ostalo za nami v Bajawi. To jezerce stoji med rizevimi polji, ki so lepe zelene barve. Hodili smo po ozki stezici med polji. Kar naenkrat pa Urska pljusk. Pa sem stopila v blato. Ja prava neroda sem postala, najprej dragonov kakec in nato se blato. Aja to sem pa pozabila napisat. Otok Komodo je postal eden izmed novih sedmih naravnih cudes.
   Frans nas je nato odpeljal se na sadno trznico v neko gosrko vasico. Tam najdes veliko sadja od banan, do mangota, papaje, limone in se neja sadji katerega imena se nikakor ne zapolnim. Je pa zelo okusno.
  Za vecerjo sem si tako po mdolgem casu privoscila sadno solato, mango, banane in se eno zelo dobro sadje. Nimam pa pojma katero. Danes sem se z lahkoto odpovedala rizu.
  Med vecerjo smo se malo pogovarjali o nasem izletu na morje. Ugotovila sem da sem videla manto, sicer ne tiste letece ampak manjso izvedbo. Ja, sej vem da ne veste kaj je to. Saj tudi sama nisem vedela kaj naj sploh iscem v vodi med snorklanjem. Sem jo pa posnela, tako da boste lahko videli kaj je to za en stvor.


4. DAN: MONI - MAUMERE (15.11.2011)

Pred nami je bil se zadnji skupni dan v taksni zasedbi. Ker nas je cakalo se marsikaj smo se zbudile ze ob sedmih. Vceraj nama komarji kar niso dali miru, neumorno so brneli okrog najinih glav. Martincki so se sprehajali po steni, nasel se je pa tudi kaksen scurek. Cel zivalski vrt. No na martincke in komarje sva ze navajeni, scurki pa so nova stvar. Vsak vecer se spricava in spricava, ampak kljub temu kaksen komar najde pot do najine krvi.
  Za zajtrk smo jedli omlete z bananami, ampak ne s katerimikoli bananami. Z nasimi bananami. Ja tukaj jih nimajo, hvala bogu da smo jih vceraj kupili na trznici. Je pa stvar taka, da kao nudijo palacinke. Potem jo je pa vceraj Ana hotela, so pa rekli ja da nimajo sestavin. Ampak jih je nas Frans napodil v trgovino po sestavine.
  Voznjo smo danes iz Monija nadaljevali do Maumera, nasega koncnega cilja. Najprej smo se na poti ustavili v vasici JOPU. o nje pelje nenormalno razrita pot. Ne vem ce sem ze kdaj videla tako. Na vsake toliko casa je na cesti plaz. Ah ja razmere tukaj so res nenormalne. No v vasici smo si ogledali spet eno izmed tradicionalnih his, s slamnato streho do tal. Hisa je dvignjena od tal zaradi varnosti pred zivalmi. V notranjosti so bambusova tla. Na vsaki strani hise pa je po eno kurisce, eno za vsakdanjo kuho in eno samo za svecane priloznosti, kot so ceramonije v cast prednikov, zrtvovanje. V hisi zivi osem druzin iz ene etnicne skupine. Pred vrati je iz lesa izrezljana barka, saj verjamejo da duse prednikov pridejo od dalec. Zato podoba ladje. Zraven glavne hise je se ena manjsa hisica v kateri se vedno potekajo zrtvovanja za njihove prednike. V njej so se vedno ostanki prednikov, zato nismo smeli stopiti vanjo, prav tako se je nismo smeli dotakniti. V vasi zivijo tako katolicani kot muslimani. So poljedelci. Zenske mnozicno izdelujejo saronge, tradicionalno oblacilo. Njegova izdelava traja dva meseca. Tukaj imajo tako navado, da ko nekdo umre imajo cez tri dni nek ritual. Zenske prinesejo v kosarah riz. Kar pomeni, da ko pripravljajo hrano za umrlega, njegovi druzini ni potrebno skrbeti za riz. Poskrbeti morajo samo za meso. Res se vidi da so ljudje v vasici med sabo zelo povezani.

  Voznjo smo nato nadaljevali naprej do obale, kjer smo si privoscili kosilo. Ribe. Kaj so bile dobre. Koncno spet ob morju. Nato pa voznja naprej do Maumere in do hotela Gardena (100,000Rp). Maumere je obmorsko mesto.  Tukaj bova ostali do cetrtka, ce se ne motim. Bom raje napisala datum, 17.11.
  Zvecer smo imeli se skupno vecerjo. Tradicionalno maumersko hrano. Se moram se pozanimati kaj smo jedli. Vem da riz, ribe, mesano sadno solato, z okusnim nanasom in se nekaj. Bilo je super. Pridruzili so se nam se osebje iz hotela, tako da smo skupaj vecerjali, se nasmejali, moski so pili arak, nekaterim se je malo poznalo, tudi nasemu Vasi.

  Moram reci, da sva z Ano (mislim da lahko pisem tudi v njenem imenu) preziveli stiri nepozabne dni. Lepo je, ce te nekdo sprejme v svojo hiso, pa naj bo se tako reven, ti ponudi vse kar ima. Lepo je srecevati ljudi, ki te ne poznajo, vender ti namenijo sirok nasmeh, pozdrav. Prav tako pa je lepo videti kako so ljudje srecni pa ceprav imajo samo eno leseno hisco, ki je napol podrta, nekaj zivali. Tukaj se clovek z lahkoto pocuti kot doma. Ceprav tudi doma zelo redko dozivis tak sprejem, prijaznost.

  Jutri naju caka se en dan v Maumere. Ne veva se tocno kaj bova poceli, ker tukaj ni  kaj dosti za poceti.