IZ BALIJA NA FLORES

In ze je bilo jutro naslednjega dne. Pise se .....hm..... moram prav na uro pogledat. Ja, pise se sreda, devetega novembra (???). Joj cist, res cist nic ne vem. Sam upam lahko, da bom vedla kdaj domov. Ja spet zgodnje vstajanje. Ne skrbite, si bova vzeli cas tudi za pocitek. Se par dni, potem pa par dni pocitka na Lomboku in menda mirnih Gili otockih. Danes sva si vzeli kar taxi do letalisca, zaradi sigurnosti. Letili sva iz letalisca Ngurah Rai Airport, ki je dobrih 10 min voznje iz centra Kute. Z barantanjem, sva si priborili taxi za 20,000Rp. Kar ni slabo. a letaliscu sva z Ano prvic odkar sva od doma pili kavo. Joj kaj je bila penica dobra. Jaz sem pa prav sama nase ponosna ker sem tako dolgo zdrzala brez kave. Na letaliscu sva ponovno srecali zakonski par iz Sibirije, Vasota in Ljudmilo. Se ju se spomnite (zatezena zena, skupaj smo potovali do Bromota). Ja spet smo pristali skupaj. Konec koncev sva pogruntali, da sploh nista tako slaba. Se da marsikaj zmenit z njima. Dogovorili smo se tudi da skupaj najamemo barcico za raziskvanje otokov okrog Floresa. Problem je samo, ker pri njiju nikoli ne ves ali razumeta kar jima hoceva dopovedati oz. kako razumeta. a se jima kar nasmejis. Let do Labuanbaja je bil miren v primerjavi s pristankom, ki je bil kar nekak trd. Ampak spet smo na tleh. To je res cisto majhno pristanisce. Pred izhodom nas je cakala mnozica ljudi. Kot bi na obisk pisla sama kralj in kraljica. No bili smo samo mi, na drugi strani pa mnozica turistov. Vsi so nas v eno napadli. Odlocili smo se za Jeffrya. Peljal nas je za 40,000Rp, za povrhu je znal se zelo dobro anglesko. Vozil nas je od hotela do hotela, od najcenejsega in temu tudi primernega (Matahari) in koncno do Gardene hotela (150,000). To so bungalovcki, sicer ni ravno Anemo (Kuta). Gardena ima lepo okolico on razgled na pristanisce. Sobica je simpaticna, s se nekaj dodatnimi prebivalci. Potem pa hitro na lov v agencije. Za jutri smo se dogovorili, da gremo na dvo dnevni izlet po okoliskih otockih Rinca, Komodo. Se pravi naj bi en dan spali na barki. Ker so bile v agencijah ponudbe res olala (3,000,000/4osebe), smo se podali iskat lastnike barkac, kateri nas bi zapeljali enako turo, kot agencije. V pristaniscu je veliko ponudnikov. Pomoje smo se vec kot eno uro dogovarjali in pregovarjali s "kapitani" barkac. Na koncu smo dobili mladega fantica, Jimija s katerim smo se zmenili za ceno 1,400,000/4 osebe. Cena vkljucuje hrano, spanje na barki, vodo, snorkjlenje. Jupi. Ma to pregovarjanje in barantanje je vcasih res naporno, pregovarjali smose vec kot eno uro, in to na soncu. Ja sonce, pocabila sem povedati, da sva koncno docakali sonce in prve opekline.
  Potem pa smo skocili nazaj do hotela, kjer sva z Ano koncno dobili svoj bungalovcek. Ja do takrat ga se nisva imeli, je bilo vse zasedeno. Tako da sva vso kramo spraili pri najinima sopotnikoma.
  In koncno kosilo. Lepa restavracija s teraso in pogledom na pristanisce. Danes sem se odlocila, da postanem vegetarjanka za en dan. Malo sem se ze navelicala piscanca. Med kosilom pa kar naenkrat grmenje in mocan dez. Dez je bil tako mocan, da so bile mize v hipu mokre, ceprav je streha. Ni nama preostalo drugega kot da se skrijeva v kuhinjo, kjer so naju prijazno postregli se z banano splitom. Menda ta dez ni se nic. Ko je prao neurje, lezijo strehe (iz pleha) po eli vasi, v hisah pa sega voda v visino dveh metrov. Do zdaj je bilo enda tukaj samo sonce in neznanska vrocina. Zgleda, da sva midve prinasalki dezja. Dez je se kar lil in lil. Tako sva bili postrezeni se s kavo, ki je bila zelo dobra. Se pravi ze z drugo kavo v enem dnevu.
  Koncno je prenehalo dezevati, tako sva se odpravili se malo raziskat mesto. To je ena mala ribiska vasica. Tukaj se najde seveda ribja trznica kjer neizmerno smrdi in tudi mosejo, katere se je Ana zelo razveselila. Ni sla naprej ne da bi jo pogledali. Notri naju niso spustli, sva si jo lahko ogledali pa izpred vrat. Molijo petkrat na dan, ob stirih in sestih zjutraj, ob dvanajstih, ob treh popoldne in ob sestih popoldne. Ponovno se je usulo., tako da sva imeli namen kupiti pelerine. Clovek si ne bi mislil kako je tezko dobiti mantel (pelerina). Glede na to, d jih v dezju tukaj nosijo vsi, naj ne bi bilo tako tezko. Vendar sva morali prehoditi celo mesto, da sva ju na koncu le dobili v eni zapraseni trgovini.
  Odlocili sva se, da se greva pozanimat se o tri dnevnem izletu okrog Floresa. V vseh agencijah ista cena, 3,000,000 Rp. Zgleda, da vse izlete ponujajo za isto ceno. Kam bomo pa tako prisli. Tikaj bi rekli, bankrot. Koncno sva prisli do PUTRI agencije (zelena hisica). In koga sva zagledali, nasega soferja, Aja vmes sta se nam pridruzila se najina rusa. Turo za vse stiri nam je ponudil za 2,200,000R. Kupljeno. Notri niso vsteti hostli/hoteli, hrana in vtopnine. Se pravi samo avto, sofer in bencin. Je pares, da sofer vstavi povsod kjer hoces, pa tudi voznje je ogromno. Jeffry nama je prijazno poiskal tudi karto za let nazaj v Denpasar (samo ceno). Ja spet sprememba plana.

Pogled od zgoraj

Saj se ne vidi, da sva še malo v rožicah?

Naš šofer, prijatelj Jeffry

To pa je Labuanbajo

Revne hiše, vendar veseli ljudje

Najin bungalovček

Iz jasnega neba.....močna nevihta

Mošeja

Smrdljiva ribja tržnica. Nič kaj okusno;)

Pogled na pristanišče

  Tako, rezervirali smo si vse, utrujeni smo bili za spat, tako da smo zavili do hotela, kjer sva z Ano se povecerjali in predebatirali kako naprej. Namrec tuhtaa,kaj narediti v Denpasarju, ali greva takoj naprej na Lombok (trajekt-spet skoraj en dan voznje, letalo-malo drazje) ali naj ostaneva na Baliju in greva nazadnje na Lombok in tako v Jakarto letiva v Jakarto. Problem je samo, da bi mogli vse nakupiti ze v Kuti in nato se s sabo vleci na Lombok. Ne preostane nama drgega kot da se odlociva zadnji cas, se pravi v Denpasarju. Aja pozabila sem tudi napisati, da sva tukaj srecali prve slovence. Odpravljali so se ravno domov. To je bil dansnji dan. Jutri pa novi podvigom naprot. Na pisanje cez dva dni,.