Ce sva si zadnje dni privoscili dolg spanec, danes temu ni bilo tako. Spet sva vstali ob sestih. V nahrbtnik sva pospravili se zadnje obleke. Potem pa se zadnnji koraki po ulici, ki sva jo nic kolikokrat prehodili v casu najinega bivanja v Kuti, po ulici na kateri so nama znova in znova ponujali masazo, manikuro, pedikuro, po ulici na kateri so nama znova in znova za ritjo trobili motoristo(hodili sva po napacni strani ceste). Celi natovorjeni sva se izmikali luknjam, da nama kovcki ne bi padli na tla. Kar naenkrat naju je vstavila zenicka, ki nama je ponudila prevoz. Poklicala je moza, ki je vidno zaspan in razkustran prisel iz sobe. Mislim, da je tisti trenutek se spal. Kljub temu naju je zapeljal do letalisca.
V strahu sva cakali na CHECK IN, saj sva krepko prekoracili dovoljeno tezo prtljage. Bali sva se, da nama bo ptrebno doplacati za prtljago, vendar nama je uspelo priti skozi brez doplacila. Spet sva si privoscili okusen kapucino in rogljicek. Se moram kar pohvalit, da sem na temu potovanju popila zelo, zelo malo kave. Nato pa cakanje na let za Jakarto. Cakanje sploh ni bilo dolgocasno. Zraven naju je sedel se par iz Kanadein punca iz Anglije. To pa se ni bilo vse, zraven nas je sedel tudi cel trop muslimanskih zensk. Za ppol ure smo postali fotomodeli. Vsaka je slikala s svojim mobitelom, vse mozne kombinacije, enkrat z eno, drugic z drugo. Me smo samo sedele in se smejale.
Koncno je prisel cas za vkrcanje na letalo. Poleg mene je sedel moski iz Saudske Arabije. Dijo mijo. Ce bi hoteli naju bi se ozenu. Hotel nama je placati hotelsko sobo za edino noc v Jakarti. Rekel je, da denar zanj sploh ni problem. Se mi zdi ja, za naju bi bil pa verjetno velik problem. Bolj ko sva mu dopovedovali, da pa res ni potrebe po sobi, da si bova ze sami nasli nama primerno sobo, bolj nama je dopovedoval, da nama je res pripravljen pomagati in nama placati sobo. Z vztrajnostjo in ignoranco, je koncno obupal in ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. Vendar kljub temu, da sem bila strasno zaspana, si nisemupala zapreti oci. Na trenutke je kar prevec silil na mojo stran. Po pristanku sva se mu raje izognili.
 |
| Najin nesojen ženin iz Saudske Arabije ;) |
 |
| Konkretno obsežnejša prtljaga |
Natovorjeni sva nato poiskali avtobus, ki naju je iz letalisca zapeljal do zelezniske postaje Gambir (40,000Rp za obe), kjer se je najino potovanje dobro zacelo. Pes sva se odpravili do ulice Jalan Jaksa, kjer so hostli primerni najinim zepom. Ulica naj bi bila od postaje oddaljena 500m. Ce me obcutek ne vara, sva prehodili veliko vec kot pol kilometra. Ali pa je bila kriva utrujenost in dodatnih 25kg. Med potjo so nama na pomoc prisli policaji. Spet sva prisli do trenutka, ko sva morali preckati cesto. Ker nama ni nihce ustavilo, je do naju prisel policaj, ki je samo za naju ustavil promet. Pomembni osebi na pohodu. ;) Sploh so se tukaj v Jakart ljudje izkazali za zelo prijazne. Prav vsak naju je prav prijazno usmeril na pravo pot. Obe premoceni sva prisli do Bloem Steen Homsteya (80,000Rp), najinega prenocisca za zadnjo noc. Potem pa koncno kosilo in ogled majhnega koscka glavnega mesta indonezij, Jakarta. Kaj kmalu sva srecali domacina, ki naju je lepo ogovoril, pogovor pa je nanesel od kje sva. Clovek je vedel neverjetno veliko o Sloveniji.Sva bili kar navduseni. Povedal nama je nekaj malega o Jakarti in kaj se da v tako kratkem casu ogledati. Pokazal nama je kje je avtobusna postaja (kljub temu da ni nacrtoval te poti, je z nama prehodil kar dolgo razdaljo, da nama je pokazal postajo), iz katere sva se odpeljali do starega dela Jakarte, Kota. Kota je ostanek kolonjalnih casov in destinacija indonezijskih turistov, predvsem solskih skupin iz Jakarte. Avtobus naju je stal 7,000Rp (obr skupaj). Tam sva ostali le kratek cas, saj je bil obisk tega dela mesta precej naporen, midve pa utrujeni.
 |
| Tuk Tuk |
 |
| intervjuji, študentje na vsakem koraku |
 |
| odštekana frizura |
 |
| stari del mesta, Kota |
Danes in jutri muslimani praznujejo muslimansko novo leto, se mi zdi. Vsak nama je povedal drugace, eni da novo leto, drugi da povratek iz Meke, Uglavnem nekaj se praznuje. Zato so povsod stojnice, odri za koncerte. Takoj so naju napadli solarji, ki so naju intervjuvali. Verjetno za angleski jezik, nekaj so se trudili govoriti po anglesko. Zal pa nisva ostali pri enem intervjuju. Verjetno naju ju ustavilo sedem skupin, vsaka skupina naju je sprasevala ista vprasanja. Malo utrujajoce. Na zacetku se ti zdi se zanimivo, pocasi pa rata naporno. Sledilo je se slikanje. Pocasi sva se odpesacili do avtobusa, s katerim sva se odpeljali do centra. V Koti tako nisva videli nic. Tam sva si najprej ogledali National Monument, ki je 132m visok stolp, na vrhu pa je 35kg tezka skulptura. Okrog se je trlo ljudi, ki so se pripravljali na jutrisnjo slavje.
 |
| National Monument |
 |
| Mošeja |
Potem pa se ogled velike moseje. Danes si jo je Ana ogledala kar sama. Jaz sem bila prevec utrujena, tako sem jo pocakala kar na plocniku ob cesti. Ceprav mi je bilo na koncu kar malo zal, saj si jo je Ana lahko ogledala od znotraj. Seveda je bila cisto navdusena.
Vedno bolj ugotavljam, da prav tako kot za mnoge popotnike, tudi zame niso velika mesta. So samo izhodisca za zacetek in konec poti. So prevec velika, moderna, prevec je hrupa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar