IZ KUTE DO UBUDA

Ker naju je pred potjo v Ubud cakolo se nekaj opravkov, sva se zbudili ze ob sedmih. Hitro oblacenje, potem pa do mesta, kjer je bilo ze vse zivahno. Ljudje so prodajali na trznici, hinduisti so blagoslavljali svoje domove. Midve pa sva odsli najprej do agencije Perama, kjer sva kupili povratno karto za avtobus do Ubuda in nazaj v Kuto (160,000Rp za obe). Potem pa na lov za bemotom, ki naju je odpeljal na letalisce. Potrebno si je bilo zagpotoviti let do Jakarte, da bova lahko prisli domov. Ceprav bo to kar tezko. Midv se tukaj pocutiva skoraj kot doma. V Jakarto bova poleteli z Batavio, 26.11.2011, ob 9:15 min. Glede na to, da je let dolg samo 40 min, je karta kar draga , 633,000Rp. Ta varianta je bila najbolj pocen. Karte so drage zato, ker se takrat zacnejo tukaj nekaksne pocitnice.
Potem pa se nabava zajtrka, odhod do hotela, kjer sva na hitro pozajtrkovali, si nalozili nahrbtnike na ramena in odkorakali do Perama, kjer je cakal avtobus. Aja se prej sva si rezervirali hotel za 23.11. ko nacrtujeva povratek nazaj v Kuto. Najini nahrbtniki so vedno tezji. Nakupili nisva pa se nic. Ne vem kaj bo ko bova odsli domov.
  Ob desetih smo se v krcali v res prenatrpan avtobus za Ubud.Po priblizno uri voznje smo se pripeljali v Ubud. Pred nama se je odprl cisto nov svet, svet hinduizma, templjev. Po nekaj korakih hoje, naju je ustavil en mozicelj, ki nama je ponudil sobico za 150,000rp.Najprej sva jo seveda hoteli videti. Eno po eno naju je nalozil na kutercka, seveda skupaj z najinima tezkima nahrbtnikoma. Ima ze prakso. Pristali sva v TUTDES house, ki pripada druzini Tutde. Tukaj so bungalovcki, prijeten okolis. Najprej nama je pokazal enega v katerem je pred dvema letoma umrl njegov oce, v njem so bile so nekatere njegove stvari. Seveda nama ni bilo prijetno, zato sva raje odklonili in ga prosili za kaksen drug bungalovcek. Uspelo nama je zbarantati, da bova na noc placali 120,000rp, se pravi za pet noci 600,000rp. Toliko casa imava namen ostati tukaj,. Sledilo je kosilo. Koncno!!
  Sledil je ze prvi ogled tukaj v Ubudu, Monkey forest. To je gozd v katerem prebivajo opice, se prosto sprehajajo. Vcasih znajo biti kar nevarne. Ce  samo pogledas v svojo torbo, je to za njih ze znak da bodo nekaj dobile. Takoj skocijo nate in ce imajo le moznost ti kaj vzamejo iz torbe. Ano so napadali znova in znova. V rokah je nosila vrecko z bobnom, kaj kmalu jo je imela raztrgana. V gozdu je tudi opicje pokopalisce.

Monkey forest

Pokopališče

Najino bivališče, luksuz;)

  Ubud je vsaj zame prijaznejse mesto v primerjavi s Kuto, manj turistov ceprav se vedno prevec. Sam center je prepoln majhnih trgovinic s pominki. Problem, nevarnost za naju. Vstavili sva s skoraj v skoraj v vsaki tgovinici. Hvala bogu mi je zmanjkalo denarja, tako da sva se odpravili na dolg, dolg pohod po Ubudu. Sam masterdcard, maestro. Pomoje sva hodili dve uri, da sva koncno nasli taprav bankomat. Na ulici sva kupili tudi karto za ogled plesne predstave, Kecak (75,000/osebo). Potem pa je odpadel. Pa sva zgubili 150,000rp. Takle mava. Dnar kar leti od naju. Ob cesti sedijo sofertji, ki ponujajo voznjo s taksijem.
  Aja sej res, tukaj sva spet srecali Ewy iz Indije, in spanca s katerima sva bili skupaj v Yogyakarti, Denis in Kochi. Ewy nama je povedala, da je najela soferja motorja, ki jo je odpeljal na ogled okoliskih templjev. Tako sva se odlocili, da si za jutri vzameva taxi, ki naju bo odpeljal na ogled templjev. Z dolgim in vztrajnim barantanjem sva koncno prisli do cene 300,000 za avto. Ni tako slabo. Dobra stran najema avta je, da ti sofer vstavi kjer sam hoces. Mogoce je malo drazje ampak ima tpa tudi dobre strani. Tako naju jutri caka celodnevni izlet.