Spet dolg spanec in pozni zajtrk. Kako naprej? Glede na to, da naju je vceraj sonce kar dobro "osmajsalo", sonce tukaj je kar precej mocno, sva se odlocili, da dopoldne preziviva po trgovinah. Jupi!!!! Najprej sva se podali v iskanje trgovine s knjigami. Imela sem zeljo, da si kupim kuharsko knjigo, seveda z indonezijskimi recepti (saj ne verjamem, da bom kaj kuhala, ampak mogoče pa pride se prav). Pesacili sva do Bali Galerije. Kogarkoli sva vprasali kje je ta trgovina, nama je rekel naj vzameva taxi. Trmasti kot sva, sva se naprej vztrajali v pesacenju po vrocem soncu. Koncno sva zagledali ogromno trgovino. Vprasanje je bilo, kako do nje. Pred nama je bila naloga, preckati osem pasovno cesto. Prehodov za pesce je tam bolj malo, pa se upostevajo jih ne. Zakaj bi upostevali prehode, ce se policajev ne upostevajo. Prometa pa za znoret, no vecina motoristov, ki pescev sploh ne vidijo. Tako sva se podali v samomorilski pohod, preckanje ceste. Tri, stiri, zdaj! Ne, ne pazi! Pa dajmo se enkrat. Ponovi vajo. Tri, stiri zdaj! Po parih neuspelih poiskusih nama je koncno uspelo. Zal pa sva bili sele na polovici ceste. Za nama promet, pred nama pa prav tako. Ujeti na sredini ceste. Ampak nekako nama je uspelo, da sva ostali zivi. Zal pa je bila najina pot neuspesna, saj niso imeli kuharskih knjig v anglescini, saj uporabnih ne.Odpesacili sva nazaj do centra. Obe skuhani od neznosne vrocine (tukaj je vsak dan bolj vroce), sva prisli do centra, kjer so nama povedali se za eno knjigarnov nakupovalnem centru Matahari. Sami nakupovalni centri. Tukaj res lahko zapravis celo premozenje. Koncno sem dobila kuharsko knjigo, sam ne nobenmu povedat, drugace bom mogla kuhat:). Oziroma ce ze, se bo jedel sam riz. Kosilo in povratek v sobo, kjer sva najprej dvignili noge v zrak in si malo odpocili.
Nato pa, ana jaz bi nekaj sladkega. Urska, jaz tudi. Pa greva nazaj do restavracije v katero hodiva zadnjih nekaj dni na kosilo in vecerjo, vmes pa se na kaksen posladek. Na mizo sva dobili koncno normalen banana split, vsaj malo je bil podoben nasemu.
Posladkani, sva se odpravili se na zadnje kopanje, soncenje in opazovanje cudovitega soncnega zahoda. Med cakanjem soncnega zahoda, je k nama pristopil simpaticen argentinec, Huaqin (nimam pojma kako se napise, Alex?). Eden drugemu smo krajsali cas, pa se prijetna druzba je bil. Koncno je nastopil carobni trenutek, zahajajoce sonce. Zadnje tri dni vam pisem o soncnih zahodih, kateri je lepsi. Kar ne morem se odliciti. Vsak posebej je caroben. Lepo je opazovati, kako se spreminjajo in prelivajo barve. Preziveli sva lep zadnji vecer v Kuti. Clovek se kar ne more navelicati lepote narave, pa se zastonj je.
Povratek nazaj v sobo in pakiranje. Sprasevali sva se, kako nama bo jutri uspelo pritrogat vse do letalisca. Vsaka ima po tri, stiri nahrbtnike, torbe, kovcke.
Kar hudo nama je postalo, ko sva se morali posloviti od vse te lepote in prijaznih ljudi. Indonezija je res polna presenecenj in raznolikosti.
Jutri pa na vse zgodaj let do Jakarte.
Ni komentarjev:
Objavite komentar